V članku v današnji Sobotni prilogi Aleš Iglič in Janez Jerovšek ugotavljata, da “mora biti članstvo v akademiji stvar časti, ne pa pridobitništva.”

… sva ustrezne vladne predstavnike opozorila na privilegirane skupine, ki bi morale biti tudi predmet varčevalne politike, pa jih je vlada izpustila ali enostavno pozabila nanje. Tukaj sva mislila na izrazite neupravičene privilegije slovenskih akademikov, članov SAZU, ki jih v veliki večini v drugih evropskih državah ne poznajo.

V Sloveniji vsak član akademije dobiva mesečno dosmrtno nagrado v znesku približno 1400 evrov bruto. Če je nekdo v Sloveniji akademik 30 ali več let – kar ni izjemno –, prejme nagrado reda velikosti, ki je blizu Nobelove nagrade, ki si jo običajno deli več nagrajencev. Iz podatkov v bazi SICRIS ugotavljamo, da je lahko upokojeni redni profesor poleg pokojnine ali dela pokojnine iz sredstev ARRS še kot raziskovalec zaposlen 50-odstotno na univerzi v Ljubljani in še 20-odstotno na javnem raziskovalnem inštitutu v Ljubljani, poleg tega pa prejema še mesečno dosmrtno nagrado SAZU.

Ker ima večina članov SAZU še drugi dohodek (nekateri pa še tretjega), ki prav tako izhaja iz proračuna RS, lahko v nekaterih primerih dohodki članov SAZU iz proračuna presežejo sto tisoč evrov na leto, kot je razvidno iz objavljenih podatkov za dohodke nekaterih vidnejših članov SAZU.

… Vendar je SAZU ohranila relativno zaprt in nizko prilagodljiv koncept in svoje sovjetske privilegije v obdobju, ki ga ni več. Ker je znanje količinsko tako naraslo in bilo prek interneta preneseno v vse konce sveta, danes Slovenija razpolaga z več sto »potencialnih« akademikov, ki imajo tolikšno ali večje, vsekakor pa najbolj sveže znanje kot akademiki. Zato bi izbira novih članov SAZU morala sloneti na registru vrhunskih slovenskih znanstvenikov in umetnikov, sedaj je pa še vedno prepuščena zaprtemu lobiranju in raznovrstnemu prijateljevanju.

Celoten članek lahko preberete na spletni strani časopisa Delo.